SUMMARY
Visokošolska didaktika ima v slovenskem prostoru razmeroma dolgo tradicijo v obliki raznih iniciativ za izboljšanje kakovosti ucenja in pouka, zlasti v prirejanju raznih oblik usposabljanja za visokošolske ucitelje. V prispevku predstavljam glavne oblike, cilje, vsebine in metode ter nekatere dosežke didakticnega usposabljanja visokošolskih uciteljev pri nas v raznih obdobjih, poleg tega pa tudi okvirne pogoje za profesionalizacijo te dejavnosti ter kakšna je bila pri tem vloga posameznih strokovnjakov, nacionalnega in mednarodnega sodelovanja, posvetov in konferenc, raziskav, kriterijev za napredovanje, projektov in publikacij. Kaj je pozitivno vplivalo na doseganje zastavljenih ciljev na podrocju izboljšanja kakovosti ucenja in pouka – kaj pa je tudi oviralo kontinuiran razvoj? Ob kriticni presoji in evalvaciji preteklih izkušenj bodo predstavljeni tudi predlogi za ukrepe, ki naj bi pospešili dvig kulture visokošolskega poucevanja v prihodnje.